Bila sem 12 letna deklica

Bila sem 12 letna deklica

12 let mi je bilo. Domači župnik me je prosil, naj na lokalnem radiu preberem duhovno misel, ki jo je pripravil. Na snemanje me je s podeželja peljal v mesto. Med vožnjo proti domu me je začel otipavati, začel je pri kolenu in se pomikal višje in višje… Pri tem se je smejal, jaz pa sem otrpnila …, zamrznila …

Bil je prva oseba v mojem življenju, ki se mi je približal na intimen način. Ta dotik je umazal mojo nedolžno dekliškost in me je grobo prizadel. Ker sem tistega dne prvikrat dobila menstruacijo, sem se počutila krivo za to dejanje in bilo me je zelo sram.

Zaradi njegovega položaja in družbene vloge dogodka nisem upala povedati nikomur. Zaradi travme spolne zlorabe sem se izolirala pred sovrstniki, da bi kdo tega ne odkril. Da sem o tem dogodku spregovorila, je bilo potrebnih celih 15 let.

Posiljena podnajemnica

Posiljena podnajemnica

Bila sem na pragu odraslega življenja. Zaključila sem s študijskimi obveznostmi in začela služiti svoj denar. Živela sem v najemniškem stanovanju. Moj najemodajalec je bil duhovnik. Vse je bilo OK, vsaj nekaj časa je bilo vse OK.

Kmalu pa se je vzdušje spremenilo, saj je začel vse pogosteje govoriti opolzke šale z eksplicitno seksualizirano vsebino, moj mimohod je izkoristil za otipavanje itd. Doma sem bila vzgojena, da je treba o duhovnikih misliti in govoriti samo dobro, zato sem ga sama pred seboj opravičevala in ga zagovarjala.

Nato me je posilil. Ko sem čez noč zbežala proč, me je začel psihično terorizirati – grozil mi je, da bo naredil samomor, če se ne vrnem.
Bogu hvala, da obstajajo varne hiše za žrtve spolnega nasilja!

Duhovno srečanje za žrtve spolnih zlorab

Iniciativa Dovolj je vabi na prvo duhovno srečanje (molitev za žrtve spolnih zlorab v Cerkvi na Slovenskem), ki bo

v nedeljo, 24. marca 2019, ob 15.uri,

v Ksaverjevi dvorani svetišča svetega Jožefa na Poljanah, Ljubljana.
Program: križev pot in ogled filma – spremlja nas zavetnik, sveti Oscar Arnulfo Romero y Galdamer (umorjen pri oltarju, 24. marca 1980).

Spoved

Spoved

V domači župniji je bil misijon. Vodili so ga Jezuiti. Navezal sem stike z enim izmed njih. Postal mi je osebni spovednik. Ker sem bil takrat v Ljubljani, sem velikokrat zahajal v njegovo župnijo in k temu duhovniku na pogosto spoved. Sprva mi je bil zelo dober poslušalec, znal mi je svetovati za življenje. A zdelo se mi je, da so bile te spovedi vedno bolj osebne. No saj mora biti vsaka spoved osebna, kajne in ne more biti drugače. A z vsako spovedjo je želel bolj globlje prodreti v moje osebno – intimno življenje. Začela so se vprašanja o moji spolnosti. In to vse v okviru zakramenta sv. spovedi. Kot mlad mulec sem mu seveda iskreno odgovarjal. Ko sem ga vprašal, če je to res potrebno, sem dobil odgovor, da mi želi samo pomagati, da dobro opravim sv. spoved.

Kar nekaj časa je takšno “zasliševanje” trajalo. Ne vem točno koliko mesecev sem hodil k njemu na spoved skoraj vsakih 14 dni in tam doživljal “razgaljenost duše”, ko mi je bilo enkrat vsega dovolj. Zadnje tako srečanje z njim je bilo, ko me je spraševal, če si dovolj dobro umivam penis, če si potegnem kožico dol in jo umijem itd, da ne pišem vseh “sočnih” vprašanj in njegovih nasvetov. Kaj je delal sam po najinem srečanju, me je kar sram pomisliti. A to ve on sam!

Če se ne motim je bila to moja zadnja spoved pri kateremkoli duhovniku. Bal sem se kdajkoli vstopiti v katerokoli spovednico, ker sem se bal, da ne bi ponovno doživljal vsega doživetega.

Hvala Bogu, da sem bil dovolj trden, da sem prekinil vse stike z njim.  Zaradi vseh teh dogodkov ne doživljam nekih psihičnih motenj, problemov, je pa res, da z veliko mero distance jemljem vse duhovnike. Kot kristjan v sebi čutim neko težo. Temu jezuitu nisem zameril, zanimivo, do njega ne čutim nobenega sovraštva, le spovednice zaradi vseh teh dogodkov ne morem prestopiti.

Čudne stvari v Malem semenišču

Čudne stvari v Malem semenišču

Po končani osnovni šoli 1983/84 sem odšel v Malo semenišče. Tam sem ostal le 9 mesecev. Na petek 13. aprila 1984 sem zapustil semenišče. Dogajale so se čudne stvari. Že takoj sem opazil manjvrednost pri vodstvu, ker pač nisem izhajal iz bogate družine. Vseskozi sem od so-gojencev višjih (3/4) letnikov doživljal šikaniranje v semenišču. Noben pogovor pri vodstvu semenišča ni zalegel. Spravljali so se name skoraj v vsakem trenutku, ki jim je to omogočal. Sprva sem to doživljal pač kot mladostniško igranje z drugimi, dokler niso neke noči vstopili v sobo, me prijeli za roke in noge, slekli in me zadovoljili z opozorilom, da bo zelo hudo, če to povem ravnatelju. Kot mlad mulec si tega jasno nisem upal povedati, saj sem vedel, da ne bo nič ukrepal, ker tudi v drugih primerih ni. Kar nekajkrat se je to ponovilo.

Danes razmišljam za nazaj, da je bilo mogoče ravno to krivo, da sem opešal v učenju, da sem taval kot mesečnik, začel izostajati od pouka. Vodstvo semenišča me je postavilo pred vrata. Ravnateljica Živilske šole, kamor sem hodil (tudi ne po svoji želji, temveč po želji ravnatelja semenišča), je takrat dejala moji mami, da če bi imel kje bivati, bi mi šola pomagala da naredim letnik. Ker pa nisem imel kje bivati, sem odšel domov.