Spoštovani!

Uvodoma bi vam rad predstavil definicijo spolne zlorabe, kot izhaja iz Smernic za ravnanje v primeru spolnih zlorab mladoletnih oseb s strani klerikov, ki jih je SŠK sprejela v letu 2014. Po tej definiciji se za spolno zlorabo šteje »vsako neverbalno, verbalno ali fizično dejanje, s katerim se z namenom spolne potešitve krši dostojanstvo in prekorači meje druge osebe katere koli starosti ali spola.« Takšna definicija se nam zdi ustrezna, saj izrecno govori o tem, da so lahko žrtve tudi polnoletne. Tudi pri delu naše iniciative smo se namreč srečali s primeri, ko so bile žrtve v času zlorabe sicer že polnoletne, vendar pa so bile kljub temu šibke oz. ranljive, storilec pa je do spolne zlorabe prišel z zlorabo svojega položaja moči, vpliva oz. nadrejenosti.

Glavno težavo smernic SŠK pa vidimo v tem, da se v praksi ne izvajajo v celoti – predvsem ne v delu, ki govori o tem, da je primarno treba zaščititi žrtve in jim nuditi potrebno pomoč. V praksi se namreč žal dogaja, da se bolj ščiti storilca in institucijo Cerkve, žrtev pa je pogosto prepuščena sama sebi.

Sam sem s spolnimi zlorabami srečal kot pravni zastopnik žrtev, ki sem jih zastopal v okviru cerkvenih postopkov. Tudi Cerkev ima namreč predpisane postopke ravnanja v primerih spolnih zlorab. Ob tem sem opazil, da žrtve iz različnih razlogov niso želele sprožati postopkov pred civilnimi (državnimi) sodišči.

Prvi razlog je ta, da so se bale medijske izpostavljenosti, ki jo prinesejo ti postopki.

Drugi je bil v tem, da so bili pogosto primeri po civilnih zakonih že zastarani, saj si žrtve zaradi občutkov sramu in krivde o zlorabi dolga leta niso upale spregovoriti.

Tretji razlog je bil v tem, da so kljub doživeti zlorabi verjele, da Cerkev kaže pravo smer v življenju, in ji v času, ko ima že tako nizek ugled v javnosti, niso želele še dodatno škodovati.

Končno pa so žrtve glede na besede njenih predstavnikov in sprejete cerkvene dokumente verjele, da bodo tudi znotraj cerkvenega postopka prišle do pravične rešitve.

Vsem žrtvam je bil namreč primarni cilj ta, da se storilcu prepreči ponovne zlorabe, šele za tem pa, da se doseže pravična odškodnina in opravičilo. (Do tega opravičila praktično v nobenem primeru ni prišlo. Tudi iz literature o spolnih zlorabah izhaja, da storilci zlorab svoja dejanja zelo redko priznajo, kaj šele obžalujejo. Tudi duhovniki pri tem, žal, niso izjema.)

Predstavniki Cerkve so sprva seveda odobravali odločitev žrtev, da se celotna zadeva reši zgolj v okviru Cerkve, brez civilnih sodišč in medijev. Vendar pa so bile žrtve nato pogosto razočarane, saj so spoznale, da Cerkev njihovih prijav ne jemlje dovolj resno, da v postopkih nimajo praktično nobenih pravic, da postopki potekajo nerazumno dolgo (tudi več kot 10 let) ter da storilcem pogosto ni bilo na učinkovit način preprečeno, da bi prihajali v stik z novimi potencialnimi žrtvami. Kot rečeno, so včasih žrtve dobile celo občutek, da je predstavnikom Cerkve pomembneje zaščititi storilca, kot pa žrtev. To velja tudi za Ekspertno skupino za pomoč žrtvam spolnih zlorab, ki deluje v okviru SŠK, katere primarni namen naj bi bil ravno v pomoči žrtvam.

Z nekaterimi primeri zlorab sem se srečal kot zastopnik žrtev, z drugimi pa sem se seznanil v okviru naše civilne iniciative Dovolj.je. Iz strokovne literature s področja spolnih zlorab jasno izhaja, da ima ’povprečen storilec’ več žrtev (8). Glede na to in glede na primere, ki jih sam poznam, menim, da je žrtev zlorab s strani klerikov v Sloveniji bistveno več, kot jih beležijo uradne statistike Cerkve. Tudi sam sem videl, da žrtve še po dolgih letih ne morejo spregovoriti o zlorabi; še po 20 ali 30 letih od zlorabe je zaradi občutkov strahu, sramu in krivde to zanje preveč boleča tema. Tudi takšne žrtve bi radi opogumili, da na naši spletni strani dovolj.je našim strokovnjakom zaupajo svojo izkušnjo. S tem se bodo razbremenile bremena krivde, ki jim ga je naložil storilec, hkrati pa bodo pomembno prispevale k temu, da storilec svojih dejanj več ne bo mogel ponavljati, saj bomo spremljali, kam se storilce premešča in ali se jih vključuje v terapevtske procese.

Posebej poudarjam, da k prijavi spodbujamo prav vse žrtve zlorab s strani klerikov, tudi če so od zlorabe minila že mnoga leta ali če je storilec že pokojen. Želimo si namreč pridobiti in javnosti predstaviti tudi širšo sliko o tem področju, ki za Slovenijo, za razliko od nekaterih drugih držav, še ne obstaja. (Sliki, ki jo ponuja uradna Cerkev, pa ne verjamemo.)

Deli s prijatelji