Hans Otto Zollner: Z zlorabami se treba soočiti pošteno

9. 05. 2021

 

Spolne zlorabe v Cerkvi so zelo boleča resničnost. Gre za široko in zapleteno temo, katere analiza trči ob kulturne, sistemske in individualne ovire. Iz tega razloga so bili odzivi, ki smo jim bili priča v različnih delih sveta, različni. V nekaterih državah spolne zlorabe v Cerkvi še vedno zanikajo ali prikrivajo. Hkrati obstajajo druge, v katerih je bil dosežen napredek in v katerih se je reševanje tega vprašanja veliko vložilo.

Hans Otto Zollner

Vir: Wikipedia

 

Zlorabe v Cerkvi na svetovni ravni

Po celem svetu so bili sprejeti  določeni koraki v smeri preglednosti. Po eni strani je bilo po srečanju papeža Frančiška s predsedniki škofovskih konferenc, februarja 2019, z novimi pravili papeževega pisma “Vos estis lux mundi” uvedenih več sprememb. Nato je bila odpravljena papeška tajnost za primere, povezane s kaznivimi dejanji spolne zlorabe mladoletnih in ranljivih odraslih. V cerkvenih kazenskih postopkih pa je bila uvedena večja udeležba laikov. Poleg tega je Kongregacija za nauk vere julija 2020 objavila »Vademecum«, ki je navodilo o nekaterih postopkovnih vprašanjih v primerih spolne zlorabe mladoletnih s strani duhovščine, kot pomoč pri razlagi kanonske zakonodaje in vodilo h konkretnim dejanjem.

Vendar je, če pogledamo celostno,  še vedno zaznati umanjkanje umevanja, da sta skrb za žrtve in zavezanost k preprečevanju sestavni del poslanstva Cerkve. Kot je dejal papež Frančišek v apostolskem pismu v obliki Motu Proprio o zaščiti mladoletnikov in ranljivih oseb z dne 26. marca 2019, “je zaščita mladoletnikov in ranljivih oseb sestavni del evangelijskega sporočila Cerkve, in vsi njeni člani so poklicani, da ga širijo po vsem svetu.” To pomeni, da se moramo vrniti k sporočilu Evangelija in prepoznati, da smo vsak in vsi, poklicani zaščititi mladoletne in ranljive odrasle. To mora biti bistven in ključen del sleherne verske ustanove in katere koli njene dejavnosti.

Na krajevni ravni

Večina škofovskih konferenc je že začela izvajati temeljne dogovore sprejete na srečanju februarja 2019. Kljub temu, da so bili storjeni koraki v smislu preglednosti, je treba še veliko storiti. Nekateri voditelji in nekateri verniki se še naprej bojijo izziva priznavanja resničnosti teh zločinov kot tudi priznavanja prikrivanj v osrčju Cerkve. Žal se preprečevanje in pravičnost do žrtev marsikje ne jemljeta s potrebno odgovornostjo. Mnogi ljudje so izgubili zaupanje v Cerkev. To nalogo moramo jemati zelo resno. Če ne ravnamo verodostojno, ljudje ne bodo več zaupali nobenemu delu ali poslanstvu Cerkve. Biti moramo skladni s tem, kar oznanjujemo ter delovati odločno.

Škofije in redovne skupnosti se morajo soočiti z dejstvom zlorab pošteno in pregledno, prepoznati morajo povzročeno škodo in se zavezati, da se kaj takega ne bo več ponovilo. To pomeni, po eni strani biti na voljo žrtvam in odprt za sodelovanje s civilnimi in cerkvenimi oblastmi; po drugi pa pripraviti načrte za preprečevanje in usposabljanje zlorabe v Cerkvi, tako da bodo to delo ocenjevali zunanji in neodvisni nadzorniki, ki bodo lahko objektivno potrdili, če se izvaja dobro delo. Pomembno je, da v vsaki škofiji in vsaki redovni skupnosti obstajajo jasni protokoli za ukrepanje v primeru spolne zlorabe, pri katerih so žrtve na prvem mestu, s tem, da se jim prisluhne in spremlja.

Pomembnost usposabljanja

Od razglasitve apostolske spodbude papeža Janeza Pavla II. »Pastores dabo vobis« (1992) Cerkev poudarja pomen ustreznih in strukturiranih postopkov za izbiro in oblikovanje duhovnikov, bogoslovcev in kandidatov za redovništvo. Na žalost v mnogih ustanovah – poznam številna semenišča in vzgojne hiše po vsem svetu – temu ne posvečajo ustreznega pomena, kar je zelo žalostno, saj se po posvečenju začnejo pojavljati vprašanja o čustvenem življenju, medsebojnih odnosih ter spolnosti, ki bi jih morali obravnavati v času vzgoje.

Področje usposabljanja o zaščiti mladoletnih in ranljivih oseb v Katoliški cerkvi je bilo vključeno v smernice za oblikovanje duhovnikov (Ratio fundamentalis, št. 202). Na tem področju pa moramo usposobiti še več pristojnih ljudi, ki bodo dodatno prispevali k ustvarjanju varnega okolja, ter pri tem delovali v stiku z ustanovami, otroki, ranljivimi ljudmi ter njihovimi družinami. Tako se bomo lahko odzvali klicu našega Gospoda Jezusa, ki želi, da se v svoji Cerkvi vsi čutimo varne.

Semenišča in redovne skupnosti bi morali usposabljanje za zaščito otrok vključiti v vse dobe vzgoje in se pri tem poslužiti raznih načinov: tečajev, delavnic, predavanj, duhovnih vaj itd. Tudi stalna formacija duhovnikov in redovnikov mora vključevati različne vidike povezane z ustvarjanjem varnega okolja: pošteni in spoštljivi odnosi, odzivi v trenutku težav ter duhovna rast ob prejemanju vedno večje avtoritete in odgovornosti.

Hans Zollner, S.J., 28/04/2021, Objavljeno v reviji Nedelo 8. maja 2021

Deli s prijatelji