Po končani osnovni šoli 1983/84 sem odšel v Malo semenišče. Tam sem ostal le 9 mesecev. Na petek 13. aprila 1984 sem zapustil semenišče. Dogajale so se čudne stvari. Že takoj sem opazil manjvrednost pri vodstvu, ker pač nisem izhajal iz bogate družine. Vseskozi sem od so-gojencev višjih (3/4) letnikov doživljal šikaniranje v semenišču. Noben pogovor pri vodstvu semenišča ni zalegel. Spravljali so se name skoraj v vsakem trenutku, ki jim je to omogočal. Sprva sem to doživljal pač kot mladostniško igranje z drugimi, dokler niso neke noči vstopili v sobo, me prijeli za roke in noge, slekli in me zadovoljili z opozorilom, da bo zelo hudo, če to povem ravnatelju. Kot mlad mulec si tega jasno nisem upal povedati, saj sem vedel, da ne bo nič ukrepal, ker tudi v drugih primerih ni. Kar nekajkrat se je to ponovilo.

Danes razmišljam za nazaj, da je bilo mogoče ravno to krivo, da sem opešal v učenju, da sem taval kot mesečnik, začel izostajati od pouka. Vodstvo semenišča me je postavilo pred vrata. Ravnateljica Živilske šole, kamor sem hodil (tudi ne po svoji želji, temveč po želji ravnatelja semenišča), je takrat dejala moji mami, da če bi imel kje bivati, bi mi šola pomagala da naredim letnik. Ker pa nisem imel kje bivati, sem odšel domov.

Deli s prijatelji